ZAVARUJMO OTROKE
Pritisk javnosti je deloval v Veliki Britaniji, zakaj ne bi tudi drugje v Evropi?
BESEDILO: JULIAN SHER
Emily je bila pretresena in prestrašena, ko ji je njena najboljša prijateljica Julia povedala, kako malo je manjkalo, da bi jo ugrabil tujec, ki ga je spoznala po internetu. Julia,* dvanajstletna učenka iz Kenta v jugovzhodni Angliji, je po spletu tri mesece klepetala z nekom, za katerega je mislila, da je štirinajstletno dekle. Julia je, še negotova glede svoje spolnosti, raziskovala svoja občutja glede homoseksualnosti in heteroseksualnosti. Kot še mnogi drugi najstniki se je za pomoč obrnila na svetovni splet – in našla sočutno prijateljico, ki je rekla, da ji je ime Samantha. Končno sta se dogovorili, da se srečata v tudi resničnem življenju. Potem ko jo je Julia živčno čakala eno uro, se je odločila, da odide. Takrat pa se je k njej pripeljal moški, ki jo je opazoval iz parkiranega avtomobila. "Si prišla sem, da bi se sestala z mojo hčerko?" je vprašal. "Sporekla sva se in jezna je odvihrala ven. Če stopiš v avto, jo lahko greva poiskat."
Čeprav je bila Julia raztresena, je nagonsko zaznala nevarnost. Moški jo je zgrabil za roko, toda uspelo ji je, da se ga je otresla in zbežala.
Prestrašena in osramočena se je zaupala samo Emily.* Emily je vedela, da je treba narediti nekaj več – in naredila je, kar je bilo najbolj pametno. Kliknila je na gumb za "varnost na internetu", majhno rdečo ikono na njenem programu za spletno klepetanje, in po še nekaj klikih je vzpostavila zvezo s policijo. Njena prošnja za pomoč je šla naravnost na londonski sedež Agencije proti izkoriščanju otrok in za zaščito na spletu (CEOP). Tu so Emilyjino elektronsko pismo uvrstili v "nujni primer prve kategorije". To je primer, ko je lahko otrok "neposredno ogrožen". Analitik iz agencije je takoj poslal poročilo na krajevno policijsko postajo.
Julia je policiji iz Kenta lahko opisala znamko in model avtomobila, ki ga je vozil moški. Iz njenega spletnega klepetanja s "Samantho" pa so imeli odlomek z uličnim naslovom. To je bilo dovolj, da jih je pripeljalo do moškega iz Hertfordshira, ki je bil že obravnavan zaradi spolnih prekrškov.
V 24 urah je policija potrkala na vrata tega petinštiridesetletnika. Našli so številne računalnike, nespodobne fotografije otrok, kondome – in nož. Pedofil je po spletu kramljal s 30 deklicami in se pretvarjal, da je štirinajstletno dekle. Policija je našla tudi pismo, s katerim je hotel izsiljevati Julio. Svaril jo je: "Če komu poveš, kaj sem naredil, bom vsem razkril, da si lezbijka."
Zaprli so ga za štiri leta in pol. Julia je bila varna, tako kot preostalih 30 morebitnih žrtev.
Toda na žalost razen Velike Britanije nobena druga evropska država (ali internetno podjetje) ni sprejela zamisli o standardnem gumbu za pomoč otrokom, ki se na spletu znajdejo v nevarnem položaju.
"Potrebe po vzpostavitvi česa podobnega v Evropi so jasne in nedvoumne, " pravi John Carr, vodilni predstavnik evropske nevladne organizacije Alliance for Child Safety Online in posebni svetovalec pri OZN.
Telefone in gumbe za klic v sili imamo na podzemni železnici, vlakih, avtocestah in mnogih drugih javnih krajih, zakaj ne bi imeli podobne varnostne naprave tudi na internetu, največjem igrišču na svetu v 21. stoletju?
"Sanjam o gumbu, ki bi pokrival vso Evropo," pravi Jim Gamble, nekdanji direktor CEOP, zaslužen za vzpostavitev varnostnega gumba. "To ni raketna znanost. Morali bi zgrabiti priložnost in jo uveljaviti."
Gamble se je kot vodja oddelka za boj proti terorizmu na Severnem Irskem več let bojeval proti teroristom in kot vodja CEOP med letoma 2006 in 2010 je enako neusmiljen, vendar ustvarjalen pristop prenesel tudi na področje boja proti pedofilom. "Varnosti na internetu ne bomo zagotovili z večjim številom aretiranih zločincev – posvetiti se moramo simptomu," je dejal. "Pomembno je število mladih, ki jih izobrazimo in s tem zaščitimo." Gamble je videl varnostni gumb kot osrednji del svoje strategije. Samo v prejšnjem letu je CEOP prejel več kot 6000 poročil – več kot 400 jih je bilo povezanih z otroki, ki so jih spodbujali k spolnim odnosom, 135 pa je bilo povezanih z osumljenci, ki so se dogovarjali za sestanek z otrokom v resničnem svetu. Povprečna starost uporabnikov je med 11 in 16 let, toda na pomoč so poklicali tudi otroci, stari samo šest let.
Od začetka delovanja je bilo na podlagi obveščevalnih poročil iz tega programa opravljenih več kot 1100 aretacij in razbili so več kot 260 "zelo nevarnih omrežij spolnih zločincev". Z vsem tem je CEOP rešil več kot 600 otrok.
"Vsak dan delamo razliko," pravi George, obveščevalni častnik CEOP, ki je zaradi varnostnih razlogov prosil, da ne objavimo njegovega priimka. "Otroci zato čutijo, da je internet kraj, kjer se lahko brez strahu igrajo in pogovarjajo."
V Veliki Britaniji se je varnostni gumb razširil na več deset družabnih omrežij in mladinskih skupnosti, kot so Netlog, Moshi Monsters, WeeWorld, Club Penguin. MSN Live Messenger, Habbo in Bebo. "To se mi zdi nekaj samoumevnega," pravi Kevin Bachus, glavni produktni vodja pri Bebu, enem najbolj priljubljenih družabnih omrežij, ki privablja mlade. "Naši uporabniki želijo zagotovilo, da vedo, kako ravnati, če se kaj zgodi."
Vsa internetna podjetja pa sprva niso bila tako zavzeta. Gamble in CEOP sta bojevala ostro in zelo javno bitko s Facebookom, največjim družabnim omrežjem na svetu, da je na svojo britansko spletno stran uvedel varnostni gumb. Pri Facebooku so trdili, da povsem zadoščajo tudi njihovi lastni varnostni ukrepi, toda nazadnje so se le uklonili pritisku javnosti, ki so jo vzburkali mediji in jezni politiki.
Zdaj lahko uporabniki Facebooka v Veliki Britaniji navežejo stik s policijo po spletni strani CEOP, povezavi na Facebookovi varnostni strani, in – kar je za sodobni povezani svet mladih verjetno najpomembnejše – z aplikacijo ClickCEOP, ki jo je že v prvih štirih tednih delovanja preneslo kar 55.000 uporabnikov.
"To mladim, ki uporabljajo Facebook, omogoča, da se s CEOP povežejo na način, ki jim je znan," pravi predstavnica za stike z javnostjo Sophy Silver.
Zakaj se torej tako uspešna zamisel ni prijela drugod po Evropi?
Res je, da preostala Evropa nima enotne močne sile za zaščito otrok, kot je CEOP, manj pa je tudi križarskih policistov, kot je Gamble, ter politikov in novinarjev, ki bi odločno zahtevali ukrepanje.
Toda celo podjetja, ki so dala na svoje programe v Veliki Britaniji namestiti varnostni gumb, ga niso poskušala širiti drugje v Evropi. Nekatera, kot denimo Bebo, pravijo, da bi morali pobudo prevzeti policija ali starši. Drugi, kot je Facebook, niso prepričani, da bi bilo zamisel o varnostnem gumbu mogoče prenesti brez težav. "Aplikacija ClickCEOP je ena rešitev za eno državo," pravi Sophy Silver. "Morda ne bi bila ustrezna za vse pravosodne agencije po Evropi."
Toda zagovorniki varnosti otrok, kot je Carr, menijo, da so to samo izgovori, s katerimi podjetja opravičujejo svojo počasnost pri ukrepanju.
"Govorimo o podjetjih z milijardami dolarjev, z velikanskim premoženjem," pravi Carr. "Dosegli so tehnološke inovacije, ki so bile še pred štirimi ali petimi leti nepredstavljive. Lahko bi naredili tudi to, če bi želeli. Toda prostovoljno se tega ne bodo lotili, če jih ne prisili pritisk javnosti."
Obstajajo pa znamenja, da ta pritisk po Evropi počasi narašča.
V Franciji "e-enfance", ena od vodilnih skupin za spletno varnost, pritiska na Facebook, naj na svoji francoski spletni strani namesti opozorilni gumb.
"Angleški primer kaže, da obstaja potreba po neodvisnem opozorilnem gumbu," pravi Fahed Toumi, direktor organizacije za multimedije. "Otroke lahko prevzame občutek krivde ali sramu, zato je pomembno, da jim damo nekaj, kar jim bo zagotovilo, da se bodo počutili varne."
Vključujejo se celo manjše države, kot je Slovenija. "Sem velik zagovornik tega gumba," pravi Vasja Vehovar, ki na Univerzi v Ljubljani vodi SAFE-SI, projekt o varni rabi interneta, in si prizadeva za vseevropski varnostni opozorilni sistem.
Že 27 držav v Evropi uporablja določeno obliko "vroče linije", spletnih strani, na katerih lahko starši ali otroci sporočijo svoje težave. Toda te vroče linije so na različnih spletnih straneh, za katere morajo ljudje vedeti in se usmerjati po njih, ni pa neposrednega varnostnega gumba, ki bi bil dosegljiv z enim samim klikom in bi bil vgrajen v programe za spletno klepetanje ali mesta s spletnimi igricami, ki jih otroci pogosto obiskujejo.
"Nekaj bi moralo biti neposredno na spletnih straneh za mlade," pravi Chris Groeneveld, glavni inšpektor oddelka za kibernetske zločine pri nizozemski državni policijski upravi. Več mesecev se že pogaja z Microsoftom, da bi v svoj program za spletni klepet vgradili varnostni gumb, ki otrok ne bi le povezal s policijsko vročo linijo, ampak bi tudi samodejno shranil podatke o vsakem "prizorišču zločina" na internetu.
Vključila se je tudi Evropska komisija in ponudnike spletnih omrežij poziva, naj "zagotovijo lahko uporaben in dostopen opozorilni gumb," pravi Roberta Angelilli, članica odbora EU za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve.
"Otroci na spletu morajo imeti možnost, da lahko s klikom na gumb hitro in preprosto poročajo o zlorabi," pravi in zagotavlja, da bodo v naslednjih mesecih budno spremljali ponudnike družabnih omrežij, da bi videli, kakšne ukrepe so sprejeli.
Toda zagovornika varnosti otrok Johna Carra skrbi, da vse to traja predolgo.
Boji se, da bo potrebna tragedija, povezana z internetom – "nekaj strašnega, kar se bo zgodilo kakšnemu otroku" –, da bo podjetja in oblasti spodbudilo k hitrejšemu ukrepanju.
"Zakaj ne bi kar zdaj naredili, kar je prav?" se sprašuje.
Julain Sher je avtor knjige "Caught in The Web: Inside the Police Hunt to Rescue Children from Online Predators."
* Za zaščito žrtev so imena in nekatere podrobnosti v članku spremenjeni.
